Pomembno je, za kaj smo hvaležni, še pomembneje pa je, za kaj dajemo drugim, da bi bili hvaležni. Velikodušnost ni več nesebično dejanje, kot smo dolgo mislili, da je. Študije zdaj kažejo, da je eden največjih dobrotnikov velikodušnosti oseba, ki jo deli.

Tako kot zdrava prehrana, telesna vadba in dobri geni tudi velikodušnost podaljša življenjsko dobo. Raziskava iz leta 2003 na Univerzi v Michiganu razkriva, da pozitivni učinki radodarnosti vključujejo izboljšanje duševnega in telesnega zdravja ter spodbujanje dolgoživosti. V drugi študiji v Michiganu, ki je izsledila 2700 ljudi v 10 letih, so raziskovalci ugotovili, da so moški, ki so opravljali redno prostovoljno delo, imeli dvainpolkrat nižjo smrtnost kot moški, ki tega niso opravljali. Velikodušnost zmanjšuje stres, podpira imunski sistem in krepi občutek smisla.

Kaj je torej na radodarnosti, da je tako pomembna za srečno in zdravo življenje? Najprej je pomembno opozoriti, da se oblika radodarnosti, ki nam najbolj koristi, ne meri v znesku v dolarjih ali fizičnem dobičku. Pomembna je občutljivost, ki jo ponudimo drugi osebi. Bolj kot neposredno vidimo, da naša osebna prizadevanja vplivajo na nekoga drugega, več pridobimo od izkušnje dajanja.

Druga neposredna korist, ki jo pridobimo z dajanjem, je, da velikodušnost sama po sebi preusmeri našo pozornost z nas samih. Čeprav je pomembno ohraniti zdravo raven samozavedanja in občutljivosti do samega sebe, se pogosto osredotočenost nase filtrira skozi negativno lečo. Veliko naših misli o sebi je obarvanih s kritiko, stresom, dvomom, negotovostjo in obsedenostjo, od katerih nobena ne vpliva na našo raven samozavesti in uspeha.

Ljudje pogosto zmotno domnevajo, da biti egocentričen pomeni biti egoističen ali nečimrn. Vendar pa lahko osredotočenost nase pomeni, da porabimo preveč časa za poslušanje kritičnega notranjega glasu v naših glavah, ki kritizira vsako našo potezo in nam pove, da smo neuspešni na enem ali drugem področju svojega življenja. Velikodušnost nas odvrne od jedkih žalitev tega notranjega glasu, hkrati pa ustvari precej močan argument proti njemu. Težko je dokazati, da smo ničvredni, ko gledamo, kako ima nekdo drug korist od naših dejanj.

Velikodušnost je naraven graditelj samozavesti in naravni repelent sovraštva do samega sebe. Ne samo, da se zaradi tega počutimo bolje o sebi, ampak se tudi aktivno bori proti občutkom izoliranosti in depresiji. Ljudem, ki se borijo z depresijo, je dokazano koristilo prostovoljstvo, saj jim daje občutek vrednosti in namena, hkrati pa jih postavlja v socialno okolje.

Na primer, moj prijatelj je bil uničen zaradi razhoda med njim in njegovim dolgoletnim dekletom. Zaradi razhoda mu je primanjkovalo občutka varnosti, skupnih prijateljev in vsakodnevnega občutka samega sebe. Padec v depresijo ga je naredil letargičnega in demoraliziranega. Ko je pustil bolečino ob strani, se je odločil nekaj časa preživeti kot prostovoljec v centru za starejše.

V kratkem času mu je nekaj ur na teden, ki jih je porabil za glasno branje ljudem v centru za starejše, pomagalo prepoznati svojo vrednost. Ne samo to, začel je ponovno graditi svojo socialno mrežo, saj je sklepal prijateljstva s člani osebja in kolegi prostovoljci. Malo po malo in delček za delčkom mu je uspelo sestaviti vse življenje in ponovno pridobiti občutek sreče in izpolnjenosti. Družbena omrežja, ki jih spletemo z radodarnim življenjem, so obsežna, bogata in imajo za nas pogosto globlji pomen.

Ko smo velikodušni, nam občutljivost, ki jo čutimo do druge osebe, omogoča, da smo bolj občutljivi do sebe in si damo več vrednosti. Študija o otrocih je pokazala, da ko so bili otroci pohvaljeni, ne da bi naredili karkoli, kar bi to upravičilo, njihova samozavest ni bila prizadeta. Nasprotno, ko so bili otroci pohvaljeni za dejanska dejanja, kot je velikodušnost, se je njihova samozavest povečala. Enako načelo velja za vse nas. To, da se krepimo s komplimenti, le malo vpliva na našo lastno vrednost, medtem ko zadovoljstvo zaradi velikodušnosti krepi naš občutek samega sebe. Poleg tega, ko smo v stanju dajanja, smo bolj sproščeni, uglašeni in živimo v trenutku. To stanje je nalezljivo; ljudje, ki so radodarni, pogosto ustvarijo učinek snežne kepe pri drugih, ki želijo to plačati naprej.

Čeprav zavestno morda ne vidimo slabe strani altruističnega življenja in z veseljem pozdravljamo velikodušnost drugih, mnogi od nas ne sprejmemo temeljnega drugega koraka velikodušnosti: dovoliti drugim, da so velikodušni do nas. Tisti med nami, ki smo bili naučeni dajati, ne da bi zahtevali karkoli v zameno, se počutimo osramočeni ali v zadregi, ko nam dajo roko. Vendar pa je sprejemanje radodarnosti do nas pomemben del tega, da si dovolimo izkusiti številne prednosti dajajočega življenja. Resnično je dajanje in jemanje tisto, kar nam prinaša največji občutek veselja.

Ko se bliža novo leto, večina od nas neizogibno začne pospeševati in začeti ukrepati, se vržemo v aktivnosti ob koncu leta in načrtujemo svoje zaobljube, da se izboljšamo v prihajajočem letu. Vendar pa ponavadi spregledamo, da s tem, ko dejansko upočasnimo, se osredotočamo navzven in opazimo, kaj drugi ljudje potrebujejo, sami sebi pogosto delamo resnično uslugo, saj se ukvarjamo z eno samo dejavnostjo, ki bo dramatično izboljšala kakovost našega življenja.