Naša težnja po izogibanju žalosti je skoraj nagonska. Že od malih nog se poskušamo izogibati žalostnim občutkom. Kot odrasli hitro utišamo jokajoče dojenčke ali brezobzirno rečemo vpijočim otrokom: 'Ne bodi žalosten. Razvedriti. v redu si Nehaj jokati.' Čeprav ne namerno, ponavadi posredujemo sporočilo, da je žalost slaba in se ji je treba izogibati. Kljub temu so raziskave pokazale, da je lahko žalost prilagodljivo čustvo z resničnimi koristmi. Torej, zakaj se tako bojimo biti žalostni?

Pogosto žalost zmotno zamenjujejo zdepresija. Za razliko od depresije je žalost naravni del življenja in je običajno povezana z določenimi izkušnjami bolečine ali izgube ali celo s pomembnim trenutkom povezanosti ali veselja, zaradi katerega cenimo svoje življenje. Po drugi strani pa se depresija lahko pojavi brez jasne razlage ali pa je lahko posledica nezdrave, neprilagodljive reakcije na boleč dogodek, kjer se bodisi oklestimo proti svoji naravni reakciji na dogodek ali pa nas ta preobremeni. Ko smo v depresivnem stanju, se pogosto počutimo otopeli ali umrtvljeni za svoja čustva. Morda imamo občutke sramu, samoobtoževanja ali sovraštva do samega sebe, kar bo verjetno oviralo konstruktivno vedenje, namesto da bi povzročilo pomanjkanje energije in vitalnosti. Žalost pa je lahko prebujajoča.

Žalost je živo čustvo, ki nas lahko opomni na to, kaj nam je pomembno, kaj daje našemu življenju smisel. Kot je poudaril moj oče, psiholog in pisatelj, 'ko čutimo žalost, nas to osredotoči.' Na splošno, ko prepoznamo svoja čustva in si jih dovolimo čutiti na zdrav in varen način, se počutimo bolj prizemljeni, bolj sami in še bolj odporni. Nasprotno, potlačitev čustev lahko dejansko povzroči, da se počutimo bolj depresivno. Čemu se torej v resnici izognemo, ko odrežemo svojo žalost?

Skozi življenje se soočamo z bolečo resničnostjo, bolečino iz naših medsebojnih odnosov, zavrnitvami, frustracijami in naključnimi bolečinami, ki jih doživljamo v interakciji z drugimi. Soočamo se z bolečino eksistencialnih težav, izgube, bolezni in propadanja ter na koncu smrti. Poleg tega večina od nas skriva veliko starih bolečin iz preteklosti in implicitne spomine na težka čustva, ki smo jih doživeli, a smo bili premladi, da bi jih razumeli. Kot otroci smo bili za preživetje odvisni od drugih, zaradi česar se marsikaj, na primer jezen ali nepazljiv starš, počuti strašljivo ali celo življenjsko nevarno. Na tej zgodnji stopnji nismo mogli verbalizirati ali artikulirati svoje bolečine in strahu. Vendar to žalost nosimo s seboj skozi vse življenje.

Večina nas se v različni meri boji, da bo poseganje po kakršni koli žalosti udarilo v ta vodnjak zakopanih čustev. Ta strah nas lahko spodbudi k iskanju načinov za odrezavanje čustev. Kot otroci razvijemo določenepsihološke obrambeprilagoditi se bolečim okoliščinam, tako da je življenje morda bolj znosno, če je nekoliko bolj dolgočasno. Pogosto so metode, ki jih uporabljamo za zmanjšanje ali ublažitev naše bolečine, v resnici na koncu škodljive za nas in tiste, ki nam je najbolj mar. Te metode so bile nekoč morda prilagodljive, zdaj pa nas omejujejo v našem odraslem življenju. Na primer, se lahko izognemo temu, da bi se z nekom preveč zbližali ali ne sledimo smiselnim ciljem v napačnem poskusu, da bi se zaščitili. Lahko razvijemo odvisnost od snovi, ki nas omrtvičijo od bolečine, vendar to vedenje pogosto povzroči bolečino. Lahko se ukvarjamo z dejavnostmi, kot je ves čas delo ali se ukvarjamo z nepomembnimi zadevami, da bi se odvrnili od težkih čustev, vendar nam to vedenje preprečuje, da bi preživeli čas v stiku z ljudmi, ki so nam pomembni, ali da bi se ukvarjali z dejavnostmi, ki nam prinašajo veselje. Dolgotrajnost, s katero se trudimo, da bi se izognili čustvom, nas dejansko odriva stran od življenja samega.

Pri terapiji sem vedno znova priča razširjenim, nediskriminatornim globinam čustev, do katerih lahko ljudje vseh starosti in izkušenj dostopajo preprosto tako, da ležejo in se pustijo čutiti. Včasih se to začne tako, da oseba samo diha ali oddaja tih zvok. Drugič bodo ljudje uporabili trenutne primere frustracije ali tesnobe, da bi izkoristili svoja čustva. Vendar pa so v skoraj vseh primerih ljudje, s katerimi sem delal, lahko dostopali do veliko globljih, prvinskih čustev. Mnogi od teh občutkov izvirajo iz zelo zgodnjih let njihovega življenja. S temi občutki prihajajo spomini, podobe in utrinki bolečih dogodkov ter močan občutek surove realnosti človeškega stanja. Vedno znova me preseneča in gane, kako lahko tako globoka čustva tako hitro privrejo na površje. Pogumno dejanje je biti priča, še posebej, ko se večina ljudi, ki se ukvarjajo s svojim vsakodnevnim življenjem, tako zelo trudi, da bi se izognila tem občutkom.

Težava je v tem, da ne moremo selektivno omrtvičiti bolečine brez otopelega veselja. Naša sposobnost čutiti čustva je del naše človeške dediščine. Čustva nam zagotavljajo informacije in nam pomagajo preživeti in uspevati. Ko potlačimo 'negativna' čustva, izgubimo stik z našimi prilagodljivimi čustvi, kot so ljubezen, strast, toplina ali želja, in zato živimo veliko bolj mrtvo življenje. Ko čutimo svoje občutke, ima naše življenje smisel, teksturo, globino in namen. Kot je rekel avtor Antoine de Saint-Exupery: 'Žalost je ena od vibracij, ki dokazujejo dejstvo življenja.' Ko se izogibamo čutenju, pogosto izgubimo stik s svojim resničnim jazom in svojo navezanostjo nanj. Ko občutimo svoja čustva, imajo naša življenja večjo vrednost za nas. Več nam je mar, želimo si več, ljubimo več, rastemo več in si prizadevamo za več. Bolj polno ko živimo svoje življenje, srečnejši smo, pa vendar, bolj pretresljivo žalost čutimo. To našim izkušnjam doda dimenzijo pomena.

Seveda lahko zlorabljamo svoja negativna čustva, tako da si dovolimo, da se na njih zadržujemo ali da se počutimo žrtve naših okoliščin. Pogosto ljudje svoja čustva bodisi zmanjšajo bodisi dramatizirajo, namesto da bi jih samo občutili. Pretiravati oz prežvekovati v naši žalosti ali samopomilovanja je lahko zelo destruktivno in neprilagodljivo. Po drugi strani pa, če si dovolimo čutiti svojo resnično žalost zaradi resničnih stvari, se lahko čustvo premika skozi nas kot val, doseže svoj vrh, nato nas preplavi in ​​na koncu izgine. To ne pomeni, da se bo vsa bolečina zgladila ali izginila za vedno, lahko pa se jo naučimo čutiti, ko se pojavi, in nato še naprej živeti svoje življenje ter se v sebi počutiti bolj vitalne, resnične in uravnotežene.

Če se odločimo čutiti svoja čustva – jim dovoliti, da tečejo skozi nas – se bolje odločamo glede svojih dejanj in živimo bolj ciljno usmerjeno življenje. Lahko se naučimo sprejeti, da potrebujemo svoje čiste in resnične občutke, saj nas povezujejo z nami samimi, s tem, kar ljubimo in kar si želimo.

Preberite več pri zdravniku