Lastnosti, ki jih izkazuje dober starš, so enake tistim, ki so značilne za dobrega terapevta. To je zato, ker so starši in terapevti vključeni v podobno prizadevanje: podpiranje in spodbujanje rasti in razvoja edinstvenega in avtonomnega človeškega bitja. Očitno je ta naloga v starševski situaciji težja v primerjavi s terapevtsko sejo. Kljub temu se starši lahko nekaj naučijo, če preučijo lastnosti, ki jih kažejo dobri terapevti, in načine, kako se povezujejo s svojimi strankami.

Kakšne so lastnosti dobrega terapevta?

Raziskave, zakaj je psihoterapija učinkovita, so pokazale, da je najpomembnejši element, ki prinaša terapevtski napredek, dober delovni odnos med terapevtom in klientom. Osebne lastnosti terapevta v veliki meri določajo ton in čustveni učinek terapevtskega procesa. Podobno velja za družino, v kateri osebnostne lastnosti staršev primarno vplivajo na čustveno klimo doma.

Dober terapevt je resničen in pristen

Biti odprt in neobramben je bistvenega pomena. Pomembno je tudi, da nimate obsojajočega odnosa ter da ste sočutni in odkriti v komunikacijskem slogu. Dober terapevt klientov ne umesti v določen teoretični okvir ali model, temveč se do njih nanaša kot do resničnih ljudi. Idealen terapevt se vzdrži postavljanja družbenega konformizma nad osebne interese klienta. Namesto da poskušamo odstraniti ali prikriti čustveno bolečino, da bi kliente vključili v družbo, je pomembno, da jim pomagamo, da se naučijo obvladovati realnost življenja in ohraniti svojo individualnost. Dober terapevt se želi učiti od klientov in čutiti z njimi ter je pripravljen izkusiti boleče osebne resnice, ki jih klienti razkrijejo med zdravljenjem. Ta odprt odnos in pristop do klientov, skupaj s terapevtovo sposobnostjo dostopanja in uravnavanja lastnih čustev, mu omogočata, da je uglašen z najglobljimi ravnmi klientove verbalne in neverbalne komunikacije.

V odnosu starš/otrok mora biti z otrokom kot z resnično osebo povezana resnična oseba. Za zgodnji razvoj otrok je bistvenega pomena, da so sposobni pogledati v oči resnične osebe in videti, kako se natančno odsevajo nazaj v njih. Ko so starši osmislili lastno otroštvo tako, da so pogledali v svojo preteklost, občutili prebujeno bolečino in nazadnje z vpogledom in razumevanjem tega, kar so doživeli, niso več odrezani od svojega otroškega jaza. Nato se lahko do svojih otrok povežejo z resnico sočutje in razumevanje. Dobri starši želijo poznati svoje otroke, ne pa jih oblikovati, da bi bili podobni njim, ali da bi o njih razmišljali na poseben način. Individualnost in edinstvenost otroka sta pomembnejši od družbene norme.

Dober terapevt r vzbudi kot enakovreden in ne iz nadrejene vloge
Učinkovita terapija poteka v kontekstu spoštljivega, enakopravnega terapevtskega zavezništva med dvema posameznikoma. Terapevt ne deluje kot vsevedni zdravnik z manjvredno stranko. Ne zavzame drže vsemogočnosti ali prizanesljivosti. Namesto da igra vlogo, se terapevt popolnoma zaveda, da sta on/ona in klient človeška bitja, ki si zaslužita enako spoštovanje. Enakopravnost psihoterapije se kaže v njeni inherentni nevsiljivosti; to je v terapevtovem priznavanju klientove osnovne vrednosti in pravice do individualnega obstoja.
V istem smislu dobri starši ne igrajo vloge staršev. Do svojih otrok se nanašajo spoštljivo, namesto da bi ponudili starševske odzive, določene z vlogo. Čeprav otrok očitno ni enak svojim materam ali očetom v smislu fizične velikosti, moči, znanja ali sposobnosti, je pomembno, da starši teh razlik ne izkoriščajo za izkoriščanje, premagovanje in ustrahovanje svojih potomcev. Starševska vsevednost povzroči, da se otrok počuti po nepotrebnem majhnega, šibkega ali manjvrednega.

Dober terapevt i je dosleden

Terapevt zagotavlja doslednost in stabilnost. V idealnem primeru je terapevt sposoben biti prisoten in mu je všeč izražanje občutkov. Terapevt mora biti zrel, da med seanso začasno opusti svoje potrebe in prednostne naloge, tako da njegovi/njeni odzivi na klientovo komunikacijo lahko zgradijo zaupanje. V trenutkih, ko je terapevt napačno uglašen in se odzove na način, ki moti terapevtsko zvezo, on/ona prizna to napako in se s klientom 'pogovori o tem', da popravi razpoko v njunem odnosu in nadaljuje s terapijo. Pri tem pogovoru je terapevt dvojno osredotočen, en del je na lastni notranji izkušnji, drugi pa na izkušnji klienta. Terapevt povabi klienta, da izrazi, kako doživlja razpad, in potrdi svojo resničnost tega, kako je dogodek doživel. Terapevt lahko nato ponovno vzpostavi odnos in povezavo s stranko.

V zvezi z vzgojo otrok sta za vzpostavitev zaupanja pomembni starševska zrelost in doslednost. Starši se morajo upreti regresivnim trendom v lastni osebnosti, da bi spodbudili varnost svojih potomcev. In ko so starši neprilagojeni svojim otrokom in se odzovejo na načine, ki so žaljivi, lahko priznajo svojo napako, začnejo pogovor, kjer lahko njihovi otroci spregovorijo o svojih občutkih glede tega in tako ponovno vzpostavijo zaupanje v svojem odnosu z otroki.

Dober terapevt e izkazuje poštenost in integriteto

Pomembno je, da terapevt vodi svoje osebno življenje z integriteto in osebno poštenostjo. Ker je klient v tako ranljivem položaju, nanj vplivajo tankosti terapevtovega medosebnega stila odnosa, kadar terapevt nima integritete.

Otroci so prav tako izjemno ranljivi za svoje starše in so občutljivi na variacije v vedenju svojih staršev in, ko se soočijo z dvoličnostjo in lažmi svojih staršev, utrpijo hude udarce po svojem občutku bivanja. Pogosto idealizirajo starša na svoj račun. Da bi se počutili varne, spremenijo svojo realnost in se izgubljajo iz forme, da bi verjeli stališčem svojih staršev. Zato bi si morali starši prizadevati za odgovorno, pošteno ravnanje v vseh svojih družbah in ne dovoliti, da bi hinavščina in dvojna merila ogrozila njihovo dostojanstvo in samospoštovanje.

Dober terapevt je vzor

Med terapijo terapevt klientom nehote deluje kot vzornik. Oblikuje zanimanje za samoraziskovanje, sprejemljiv odnos do čutenja in sposobnost uravnavanja čustev in vedenja. Terapevt izkazuje tudi slog odnosa do druge osebe, ki je spoštljiv, sočuten in enak.

V odnosu starš/otrok otrok vneto opazuje vsak vidik starševe osebnosti, da bi se naučil, kako biti. Starševstvo s seboj prinaša odgovornost zavedanja, da je vse, kar počnejo starši, vzor, ​​kakšna oseba bo postal njihov otrok. Občutki staršev o sebi se nehote prenašajo na otroka. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko starši naredijo za svoje otroke, je, da se razvijejo, da se bodo resnično dobro počutili.

Kaj se zgodi v terapiji?

Stranko poslušamo z občutkom za raziskovanje
Terapevtski proces je v bistvu proces poizvedovanja, v katerem terapevt posluša z empatijo in sočutjem, da bi spoznal in razumel klienta. Terapevt opusti presojo, medtem ko intuitivno išče, se sprašuje in sprašuje: 'Kako se ta oseba počuti?' 'Kaj ta oseba doživlja?'

Poslušanje na ta način je za starše presenetljivo težko. Starši pogosto ne ločijo med sabo in svojimi otroki, 'ker je ta mala oseba prišla od mene, potem mora biti kot jaz.' Namesto da bi na svojega otroka gledali kot na genetsko edinstvenega posameznika, kakršen v resnici je, se vidijo takšne, kot so bili v svojem otroštvu. V tem primeru se otrok ne počuti opaženega. Ko pa imajo starši smisel za raziskovanje svojega otroka, sta oba očarana nad nastankom edinstvene osebnosti in živita do nje. Ko je temu tako, se otrok počuti potrjenega.
Stranka lahko svobodno reče in čuti karkoli v ozračju sprejemanja in zanimanja.

V psihoterapiji je velik poudarek na svobodi govora in izražanja čustev. V terapevtskem okolju se klienti lahko izražajo neovirano s pravili logike ali cenzure. To jim omogoča jasno razmišljanje in vpogled vase. Terapevt se vzdrži kaznovanja ali zavračanja strank zaradi njihove komunikacije, ne glede na to, kako izkrivljena je ali negativna. Stranke na čustveni ravni razumejo, da je vsaka misel ali občutek sprejemljiv. Starši imajo pogosto težave pri ustvarjanju vzdušja sprejemanja pri svojih otrocih. Nerazrešene težave staršev iz lastnega otroštva otežujejo sprejemanje celotne palete otrokovih občutkov in dopuščanje otrokovih čustvenih reakcij.