Seveda klienti psihoterapije želijo olajšanje svojih simptomov, depresije, anksioznosti in drugih bolečih čustev. Toda hkrati nočejo spremeniti temeljnegaobrambeki bi jim nato omogočila razvoj in premagovanje njihovih psiholoških težav. Večina ljudi se boji osnovne spremembe v svoji identiteti, pa naj bo ta pozitivna ali negativna.

Otroci že od zgodnjega otroštva tvorijo močno vez s svojimi starši, od katerih so odvisni za svoje končno preživetje v daljšem časovnem obdobju. Vsak otrok potrebuje zaščito, ljubezen in naklonjenost odraslih, ki imajo v idealnem primeru tako željo kot sposobnost, da zagotovijo zadovoljitev otrokovih osnovnih potreb. V primerih, ko je starš neusklajen ali čustveno odsoten, dojenček trpi zaradi povečanih anksioznih stanj, ki se lahko včasih zdijo življenjsko nevarna. Otroci se kar najbolje prilagodijo okoliščinam, v katerih se znajdejo.

Da bi se otroci spopadli s svojim položajem, se branijo pred svojo tesnobo in bolečino tako, da si predstavljajo, da imajo trajno povezavo s svojim vsemogočnim staršem. Tvorijo afantazijska vezz mamo ali očetom, pri čemer čutijo, da so povezani, kot da delijo eno identiteto. Ta izmišljena združitev ponuja udobje, varnost in varnost ter delno nadomesti tisto, kar manjka v njunem medosebnem okolju. Otroci, ki trpijo zaradi prevelike količine zavračanja, prizadetosti in čustvene bolečine, vzpostavijo močno domišljijsko vez, da bi ublažili svojo tesnobo. Fantastična vez ponuja tudi delno olajšanje strahu pred smrtjo.

Da bi ohranili to namišljeno povezavo, otroci zanikajo ali minimizirajo resničnost starševskih neustreznosti in zlorab ter v tem procesu idealizirajo svoje starše, hkrati pa ponotranjijo negativen odnos in občutke staršev do njih. Otroci zgodaj začnejo videti sebe kot neljube, slabe ali pomanjkljive in to osnovno podobo prenašajo naprej v svoja odrasla življenja. Postane temeljni vidik njihove temeljne identitete.

Od te točke naprej vsaka prekinitev starševskega procesa idealizacije ali negativnega pojmovanja sebe vodi v občutke napetosti ali nelagodja. Ko se oblikuje, vsak vdor ali prekinitev katerega koli vidika domišljijske vezi povzroči povečano stanje tesnobe. Ko je ta močna obramba izzvana, se pojavi občutek strahu, akutno zavedanje, da smo nemočni in sami. Pogosto obstaja občutek, da bi bilo brez domišljijske vezi življenjsko nevarno.

Pozitivno gibanje v psihoterapiji, ki izziva starševsko idealizacijo ali pomaga klientom videti sebe v boljši luči, se lahko paradoksalno doživi kot ogrožajoče in ne osvobajajoče. Namesto da bi se počutili bolje, se lahko počutijo tresoče ali neprijetno in so nagnjeni k zanikanju svojih spoznanj ali napredka. Iz tega razloga, čeprav se ljudje morda želijo spremeniti, se lahko borijo proti pozitivnemu razvoju. Dejansko se večina ljudi, med terapijo ali izven nje, boji, celo prestrašenih, da bi naredili močne spremembe v življenju na bolje zaradi grožnje, ki jo te spremembe predstavljajo za njihovo osnovno obrambo.

Klienti, ki se zdravijo, se znajdejo pred ultimativno dilemo. Njihovo naravno nagnjenost k sprejemanju novih spoznanj in uživanju prednosti dojemanja sebe v boljši luči ovira povečana tesnoba, ki jo povzročajo zahtevni vidiki domišljijske vezi s starši. Občutki praznine in osamljenosti, skupaj z dejanskim občutkom izgube, so lahko še posebej boleči in vodijo do splošnega odpora pri terapiji. Delovanje domišljijske vezi in posledična tesnoba ob prekinitvi sta večinoma nezavedna. Zaradi tega stranke težko prepoznajo in razumejo svoje reakcije, ko je kateri koli vidik namišljene povezave izpostavljen ali ogrožen.

notri Notranji sovražnik: teorija ločevanja in glasovna terapija , opisujem, kako se psihoterapevti znajdejo v nekakšnem kontradiktornem položaju s klientom do te mere, da klient izraža odpor. Svojemu klientu želijo pomagati, da realno dojema svoje otroštvo in družinske razmere ter se odmakne od samokritičnega in samodestruktivnega razmišljanja, vendar je lahko klient odporen na oba procesa. Na splošno ljudje neradi izpodbijajo svoje psihološke obrambe, ker so bile te obrambe nekoč bistvene in so jih ščitile, ko so bili najbolj ranljivi. Bili so najučinkovitejša prilagoditev, ki so jo lahko naredili uničujočim vplivom okolja, s katerimi so se srečali kot otroci, in so služili za zmanjšanje napetosti, tesnobe in čustvene stiske.

Skratka, dragoceno je, da se tako za terapevta kot za klienta soočita z dejstvom, da si klient v pomembnem smislu ne želi biti boljši. Obe osebi lahko koristita spoznanje, da imajo lahko pozitivni dogodki v posameznikovem življenju negativne učinke, ker motijo ​​ključne komponente domišljijske vezi. Iz istega razloga lahko osebni razvoj ali izboljšanje psihoterapije pri klientih spodbudi občutke negotovosti in osamljenosti ter lahko celo vzbudi občutke strahu pred smrtjo. Terapevti lahko klientom najbolje pomagajo pri razumevanju in reševanju morebitnih regresij, tako da jim pomagajo razumeti celoten vpliv njihovega osnovnega odpora do preloma z negativno podobo samih sebe, ki so si jo ustvarili v izvornih družinah. Medtem ko so v zaščitenem stanju, si klienti pogosto predstavljajo, da bo njihova tesnoba neznosna, če se spremenijo. Naloga terapevta je pomagati klientom spoznati, da če razvijejo svojo toleranco in se naučijo obvladovati tesnobo in boleča čustva, lahko gredo naprej, razširijo svojo perspektivo in živijo bolj izpolnjena življenja.